Katoliška cerkev izdala otroke in Jezusa

Po nauku cerkve morajo starši v prvih tednih po rojstvu otroka le-tega krstiti.[1] Krst je lahko tudi začetek verske vzgoje oziroma se s krstom vstopi v cerkev, s krstom pa se tudi pridobi status vernika. Po tem nauku pride otrok v pekel, če umre kot nekrščen. Katoliška cerkev vrši neke vrste psihični pritisk nad starši, ko jim sugerira, da se otrok znajde v peklu, če umre nekrščen. Kateri starši bi tvegali, da njihov otrok ne pride k Bogu oziroma, da se znajde v peklu, večno ločen od Boga in živeč v peklenskih mukah. Zato večina katoliških staršev da svojega otroka krsti še kot dojenčka.

Katoliška cerkev zahteva od staršev, da so njihovi otroci krščeni v prvih tednih po rojstvu, po drugi strani pa uči, da je Jezus rekel, da je potrebno prvo učiti in nato krstiti (Mt 28,19) in da ni dovoljeno nikogar siliti, da bi se proti svoji volji oklenil katoliške vere.[2]

Oboje skupaj logično pomeni, da je potrebno, da se o krstu in o nauku cerkve otroke sprva pouči in šele nato se jih krsti, seveda, če se otroci s tem strinjajo. Po katoliškem nauku sta torej dva pogoja za krst otrok: predhodno poučevanje in soglasje samih otrok. Ker katoliška cerkev tega sama ne izpolnjuje, krsta otrok ne bi smelo biti. To pomeni, da je krst dojenčkov kot tudi ostalih otrok, ki niso dali soglasja in niso bili predhodno poučeni, kršitev samega cerkvenega nauka. Katoliška cerkev očitno deluje v direktnem nasprotju z Jezusovim naukom, saj je ta rekel, kot že navedeno, da je potrebno prvo učiti in šele na to krstiti. Katoliška cerkev tako pri krstih dojenčkov oziroma otrok ne krši samo slovenske ustave, temveč celo lasten nauk oziroma nauk, ki ga je posredoval njen ustanovitelj, tako ta cerkev namreč trdi, Jezus Kristus. Ali ni cerkev zelo neverodostojna, če krši celo lasten nauk?

Iz mnogih virov je jasno, da je Bog dal človeštvu zapovedi, na primer deset Božjih zapovedi. To niso ukazi ali prepovedi, temveč predlogi za ravnanje. Ne ubijaj! je predlog, da človek ne ubija. Vsakdo lahko to zapoved izpolnjuje ali ne. To je izraz svobodne volje, ki jo je Bog dal človeštvu. Zato je tudi del svobodne volje, da se nekdo odloči za Boga. Ali pa proti njemu.

Če bi rekli teološko, krst otroku odvzame svobodno odločitev glede Boga. Otrok se ni svobodno odločil za Boga, temveč je bil prisiljen, da veruje v boga, ki so mu ga izbrali starši, mnogokrat pod strahovlado katoliške cerkve. Vera v boga ni bila njegova lastna, temveč od drugih. Takšna vera pa po navadi nima uspeha. Ni čudno, da vedno več ljudi izstopa iz cerkve, ni čudno, da so cerkve vedno bolj prazne, ni čudno, da se podpora cerkvi manjša. Postavilo se je tudi vprašanje, ali ni prav prisilni krst sredstvo, s katerim se želi ljudem preprečiti, da bi se s polno odgovornostjo, zavedajoče se vseh posledic, in seveda svobodno, odločili za Boga.

Obred krsta je poln magijskih primesi in kot magijska šega izvira iz poganstva. Že v poganskih časih so imeli naslednja krstna opravila: potapljanje v vodo, polivanje z vodo, mazanje s slino, izgon hudiča, zraven pa so bile sveče, krstni botri, krst v sili, krst otrok … Katoliška cerkev je mnogo tega, kar je bilo v poganstvu običajno, prevzela in je to sedaj del njenih ceremonij.[3] Katoliška cerkev je že v 3. stoletju trdila, tako znani zgodovinar Karlheinz Deschner, da je prvi otrokov krik, ko pride na svet, klic po krstu.

Kaj ima Jezus iz Nazareta skupnega s poganskim ceremonialom krsta dojenčkov, ni znano! Znano pa je, da Jezus ni krstil dojenčkov ali otrok.

Starše, ki so odklonili krst dojenčka oziroma otroka niso dali krstiti takoj po rojstvu, je katoliška cerkev še v času reformacije preganjala in jih usmrtila kot tako imenovane »prekrščevalce«. Podobno je počela evangeličanska cerkev. Kje je cerkev našla podlago za ta pregon? V odloku o izvirnem grehu Tridentskega cerkvenega zbora iz leta 1546, iz katerega izhaja, da kdor zanika, da je potrebno novorojene otroke krstiti, se izobči.[4] Ker to izobčenje še vedno velja, so še sedaj v veliki nevarnosti tisti, ki zanikajo krst dojenčkov.

Kaj je mogoče reči o nauku, ki terja smrt tistih, ki želijo dobro svojemu otroku?

Katoliška cerkev pri krstu dojenčkov izpostavlja samo navidezno dobro, zamolči pa vse tisto, kar ji ni v korist. Cerkev pravi, da bi starši otroku odvzeli neprecenljivo milost, ki je v tem, da postane božji otrok, če ga ne bi krstili kmalu po rojstvu.[5] Starši, ki sledijo Jezusu iz Nazareta in otroka ne krstijo, po mnenju cerkve onemogočajo otroku, da bi postal božji otrok. S tem cerkev moralno in psihično pritiska na starše, saj jim sugerira, da lahko njihov nekrščen otrok pristane v večnem peklu. To pa ni grožnja samo glede otroka, temveč tudi grožnja za same starše. Takšne zastraševalne metode močno delujejo v podzavesti mnogih staršev. Zato mnogi starši mislijo takole: »Če krst otroku ne koristi, mu pa ne more škodovati. Boljše je, da ga damo krstiti, kajti mogoče pa ima cerkev prav.« Takšno razmišljanje je lahko sad strahu pred cerkvijo. Kot je sedaj vidno, lahko krst otroku škoduje. Mnogo krščencev je bilo spolno zlorabljenih v cerkvi. Mogoče je duhovnik otroka, ki ga je sprva krstil, pozneje tudi spolno zlorabil. Če ne bi bilo staršev strah, mogoče njihov otrok ne bi bil spolno ali kako drugače zlorabljen v cerkvi. Strah pred cerkvijo daje cerkvi moč nad mnogimi.

Oče Valentin, moldavski duhovnik, je obtožen, da je pri krstu ubil dojenčka, saj mu ni pokril ust, ko ga je potopil v vodo. Priče pravijo, da je bilo očitno, da otroku pri krstu ni bilo dobro.[6] Ali je potreben komentar?

Država izdala otroke

Po 2. členu Ustave je Slovenija socialna država. To pomeni, da mora še posebej varovati nemočne osebe, med katerimi so na posebnem mestu dojenčki in drugi otroci. Država mora še strožje varovati otrokove pravice, temeljne svoboščine in interese, kot varuje človekove pravice in svoboščine polnoletnih oseb. K temu jo zavezuje izrecno tudi 56. člen Ustave, po katerem otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Država krši človekove pravice otrok, če ne aktivira vseh pravnih mehanizmov proti vsem tistim, ki kršijo pravice otrok ali ne delujejo v njihovo korist. Država mora ukrepati, ne glede na to, kdo je subjekt kršitev: ali so to starši, cerkev ali kdo drug.

Čeprav bi država morala zaščititi otroke tudi na verskem področju oziroma pri verski vzgoji, tega ne stori. Čeprav krst dojenčkov oziroma drugih otrok, ker nima njihovega soglasja, kot to izhaja iz 3. odst. 41. člena Ustave, ni v skladu z ustavo, država molči. Ne reagira in ne zaščiti otrok pred na primer duševnim zlorabljanjem, saj krst vtisne v dušo otroka neizbrisno znamenje. Država ne zaščiti otrok pred tem, da brez svojega soglasja in vedenja sprejmejo velike obveznosti do ene najbolj mračnih organizacij v človeški zgodovini. Po presoji zgodovinarja Karlheinza Deschnerja na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev«. Država ne zaščiti otrok pred nasilno cerkveno indoktrinacijo, ki poteka skozi versko vzgojo in otroke vzgoji v pokorščino do katoliških klerikov. Čeprav je krst dojenčkov in iz tega izvirajoča verska vzgoja v mnogih primerih stopnica do spolnih ali drugih zlorab otrok s strani katoliških klerikov in drugih katolikov, država molči. Država molči, čeprav je otroku vsiljeno verovanje v boga, kar lahko vodi v hude duševne travme. Prisilno verovati v boga, torej verovati v boga, ki ga izberejo drugi, lahko vodi do ateizma. Prisilno verovati v boga lahko osebi onemogoči, da bi našla Boga, ki bi ustrezal njeni notranji biti.

Država je torej otroke izdala. Predala jih je na milost in nemilost katoliški cerkvi, katere pooblaščenci so dolžni, po nauku te cerkve, otroke vzgojiti v cerkvi poslušne in pokorne vernike. V vernike, ki bodo morali javno izpovedovati svojo vero v njim vsiljenega boga, vedno in povsod širiti njim vsiljeno katoliško vero, zavrniti državne predpise, če bodo v nasprotju z njim vsiljenimi evangeliji. Sodelovati bodo morali tudi v misijonski dejavnosti cerkve ter evangelizirati nekatolike, pa tudi neposlušne katolike. Ko pa bodo spoznali, kako so bili prevarani in bodo iskali pomoč pri državi, bo ta zopet pogledala proč. Država oziroma vladajoča ideologija ni samo izdala otroke, temveč je na njihovem hrbtu naredila »deal« s cerkvijo. Mi vam krst, vi nam politično podporo?

V letu 2007 je bil sprejet Zakon o verski svobodi, ki v 10. členu govori o verski vzgoji otrok. Ta zakon je bil pripravljen z velikimi angažmajem vidnih predstavnikov katoliške cerkve, ki so tako izpolnjevali svojo »misijonsko« dolžnost in realizirali cerkveno doktrino o katoliških laikih kot »sprednji bojni črti cerkve«. V že omenjenem 10. členu je določeno, da imajo starši pravico, da vzgajajo svoje otroke v skladu s svojim verskim prepričanjem, pri čemer morajo spoštovati njihovo telesno in duševno nedotakljivost; otrok, ki je dopolnil 15 let, pa ima pravico, da sam sprejema odločitve, povezane z versko svobodo. Določba je protiustavna. Cerkev, seveda pa tudi njej naklonjen državni zbor, ki je zakon sprejel, je s to določbo želela zaobiti 3. odst. 41. člena Ustave in do 15. leta versko vzgojo otrok oziroma njihovo versko svobodo v celoti prepustiti odločitvi staršev, ne glede na ustavno zajamčeno pravico otrok do svobode vesti in verske opredelitve iz zadnjega stavka omenjenega člena. Ker ima po ustavi otrok versko svobodo že pred petnajstim letom, kot tudi pravico, da sam odloča o svoji verski svobodi, je zato 10. člen Zakona o verski svobodi v nasprotju z ustavo, če se ta člen tolmači, kot je bilo prej navedeno.

V Sloveniji je kar nekaj institucij, ki se ukvarjajo s pravicami in interesi otrok. Ali je katera od njih opozorila na neustavnost krsta? Ali je katera od njih opozorila starše na za otroka škodljiv katoliški krst? Varuh človekovih pravic …?

Tudi starši izdali otroke?

Prvi, ki so poklicani, da skrbijo za dobrobit in koristi otrok, so starši. Dolžni so jih zaščiti pred kakršnim koli izkoriščanjem in zlorabljanjem, seveda pa tega ne smejo početi niti sami. Zato so jih dolžni zaščititi tudi v verskem pogledu. Dolžni so jim omogočiti oziroma zagotoviti uspešen telesni in duševni razvoj, v okviru tega tudi skladen osebnostni razvoj. Ta pa se na verskem področju lahko zagotovi samo v primeru, če si otrok sam izbere svojega Boga, če ga seveda želi imeti, oziroma si sam izbere versko skupnost, v kateri želi biti, seveda ob predpostavki zrelosti in primerne starosti, pri čemer ni treba pozabiti usmerjevalne vloge staršev v smislu 41. člena Ustave.

Mnogi starši dajo krstiti svoje dojenčke in jih tako včlanijo v katoliško cerkev. Otrok, ki pri tem ni mogel izraziti svoje volje, tako brez svojega soglasja dobi, kot je bilo že večkrat navedeno, velike obveznosti. Ne dobi samo obveznosti, temveč tudi boga. Dobi tudi specifičen način vzgoje, ki je v zgodovini rezultiral s potoki krvi, temelji pa na biblijskem načelu »Kdor ljubi svojega sina, rabi vedno šibo (…). Kdor kaznuje svojega sina, bo zaradi njega hvaljen (…)« (Sir 30,1-2). Ali je vse to v korist otroka? Ali lahko vzgoja z nasiljem in s slepo pokorščino klerikom zagotavlja uspešen duševni razvoj otrok? Zločini in nasilje, na katerih temelji »krščanski« zahod, ne samo v izvedbi, temveč tudi v pravni ureditvi kažejo, da temu ni tako.

Zakaj potem mnogi starši še vedno dajo krstiti svoje novorojenčke? Mnogi zaradi tradicije, mnogi zaradi groženj katoliške cerkve, da če otrok umre nekrščen, pride v večni pekel. Cerkev pa tudi samim staršem kot vernikom nalaga dolžnost, da kmalu po rojstvu dajo krstiti svoje otroke, tudi pod grožnjo večnega pekla zanje, če tega ne naredijo.

Zadnji čas je, da starši začnejo razmišljati, kaj pomeni krst in članstvo v cerkvi za njihovega otroka. Ali je res v korist otroka? Ali pa je samo v korist cerkve? Če nekdo nekoga ljubi, ali mu bo naložil velike obveznosti brez njegovega soglasja in mu celo določil boga, v katerega naj veruje?

Jezuit in psihoterapevt Rupert Lay je v nekem intervjuju za časopis Die Woche na vprašanje, kaj meni o očitku, da zaradi notranjih cerkvenih struktur ljudje zbolevajo, med drugim odgovoril, da je polovica ljudi, ki so prišli k njemu na terapijo, zbolela zaradi izkušenj, ki so jih imeli s cerkvijo v svojem otroštvu in mladosti. »Ekleziogene nevroze« so medtem v medicini in psihologiji postale običajen pojem. Nad katoličanom vse življenje visi Damoklejev meč večnega prekletstva, če ne sledi svoji cerkvi. Kdor se v stanju »težkega greha« pravočasno ne spove in umre, za večno pristane v peklu.

Ali starši želijo, da se njihovi otroci zaradi negativnih izkušenj s cerkvijo v otroštvu oziroma mladosti znajdejo na »kavču« pri psihiatru? V neki berlinski študiji je navedeno, da je od 22.000 ljudi, ki so iskali nasvet pri zdravniški službi za pomoč tistim, ki se nagibajo k samomoru, 3.500 trpelo zaradi cerkveno pogojenih nevroz. To ni čudno, saj je za tradicionalno krščanstvo značilno to, da gre za religijo strahu. Kot izhaja iz biblije, je grozno pasti v roke bogu, seveda katoliškemu. Grožnje z večnim peklom in večnim trpljenjem so še vedno del cerkvenega nauka.

Ali starši želijo, da so njihovi otroci spolno ali drugače zlorabljeni s strani katoliških klerikov? Kot se je to v preteklosti zgodilo deset tisočem otrok po vsem svetu. Mnogi od njih so naredili celo samomor.

___________
[1] Zakonik cerkvenega prava, prav tam, kan. 867, str 371.
[2] Zakonik cerkvenega prava, prav tam, kan. 748, str. 327.
[3] Kdo sedi na Petrovem stolu?, 2. del, Univerzalno življenje, 2007, str. 29-33.
[4] Strle, prav tam, št. 356.
[5] Katekizem katoliške Cerkve, prav tam, št. 1250, št. 338.
[6] http://www.jutarnji.hr/moldavija—iskusni–svecenik-utopio-dijete-za-krstenja-u-svetoj-vodi-/850149.