V Katekizmu katoliške cerkve piše o krstu tudi naslednje:
– Po krstu se osvobodimo greha in se prerodimo v božje otroke; postanemo udje Kristusa in se včlenimo v Cerkev ter postanemo deležni pri njenem poslanstvu (…).
– Ker zakrament krsta pomeni osvoboditev od greha in njegovega začetnika, hudobnega duha, se izreče nad kandidatom eksorcizem (ali več eksorcizmov).
– Krst ne očisti človeka le vseh grehov, marveč tudi napravi iz novokrščenca novo stvar (…).
– Ko je krščenec postal ud Cerkve, ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl in vstal za nas. Od tedaj naprej je poklican k temu, da se podreja drugim, da jim služi v občestvu Cerkve, da je cerkvenim predstojnikom poslušen ter jih uboga in da jih upošteva s spoštovanjem in ljubeznijo. Kakor je krst za krščenca vir odgovornosti in dolžnosti, tako mu daje tudi pravice v Cerkvi (…).
– Tisti, ki so s krstom prerojeni v božje otroke, so dolžni pred ljudmi izpovedovati vero, ki so jo po Cerkvi prejeli od Boga, in se udeleževati apostolske ter misijonske dejavnosti božjega ljudstva.
– Krst vtisne v dušo neizbrisno duhovno znamenje, pečat (charachter), ki posveti krščenca za bogočastje krščanske vere. Zaradi neizbrisnega znamenja je krst neponovljiv.«
Iz navedenega je razvidno, da dobi oseba s krstom poleg pravic tudi dolžnosti. Pri polnoletnih osebah to ni sporno, saj so se same prostovoljno odločile za krst in s tem za prevzem obveznosti. Kako pa je to na primer pri dojenčkih? Ali so se tudi ti prostovoljno odločili za prevzem obveznosti? Odgovor je seveda jasen: ne! V njihovem imenu so se odločili starši. Dojenčki so dobili velike obveznosti, brez da bi imeli možnost, da se o teh obveznostih izjasnijo, oziroma jih sploh spoznajo in da jih svobodno sprejmejo, kar je tudi ena izmed bistvenih lastnosti moderne demokratične družbe. To pomeni, da katoliška cerkev prisilno novači svoje člane, mnogim državljanom Republike Slovenije ali drugih držav ne daje možnosti svobodnega odločanja o vstopu in pri tem ji, na žalost, država pomaga. Ta ne varuje interesov svojih državljanov, za kar je plačana in zadolžena.
Še nekaj nadaljnjih dolžnosti krščencev, saj so po Zakoniku cerkvenega prava vsi verniki dolžni izpolnjevati tudi naslednje dolžnosti:
– S samim svojim načinom delovanja so dolžni ohranjati občestvo s Cerkvijo in naj zato zelo vestno izpolnjujejo dolžnosti, ki jih imajo tako do vesoljne kakor tudi do delne Cerkve, kateri po pravnih predpisih pripadajo (kanon 209).
– Po svoji zmožnosti morajo sveto živeti in z vsemi močmi prispevati k rasti in nenehnemu posvečevanju Cerkve (kanon 210).
– Prizadevati si, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje (kanon 211).
– V zavesti svoje odgovornosti so verniki dolžni izkazovati krščansko pokorščino temu, kar posvečeni pastirji, ki predstavljajo Kristusa, kot učitelji vere razlagajo ali kot voditelji Cerkve določajo (kanon 212).
– Podpirati Cerkev v potrebah, da ji pomagajo pri bogočastju, delih apostolata, krščanski dobrodelnosti in dostojnem vzdrževanju služabnikov (kanon 222).
– Pri izvrševanju svojih pravic ozirati se na skupni blagor Cerkve (kanon 223).
– Ker je celotna Cerkev po svoji naravi misijonarska in je delo evangelizacije treba imeti za temeljno dolžnost božjega ljudstva, naj vsi verniki, zavedajoč se svoje odgovornosti, sprejmejo svoj delež pri misijonskem delu (kanon 781).
Nadalje: Vsi verniki, torej krščenci, so dolžni na podlagi katoliškega nauka po svoji vesti, da ne sledijo predpisom državnih oblasti, kadar ti nasprotujejo tudi naukom evangelija. Krščenec, torej tudi mladostnik, na primer v starosti 17 let, je dolžan zanikati slovensko ustavo, če ta nasprotuje katoliškemu evangeliju. In priti v konflikt s pravnim redom države, kjer živi.
Po katoliškem nauku se mora krščenec torej podrejati drugim in jim služiti v občestvu cerkve, poslušen mora biti cerkvenim dostojanstvenikom in jih ubogati (na primer tako, da bo šel kot vojak v vojno, ki jo bo cerkev označila kot pravično vojno, kjer bo moral ubijati ljudi in živali, uničevati okolje, skratka, povzročati pekel na zemlji), pred ljudmi mora izpovedovati vero in se udeleževati apostolske ter misijonske dejavnosti božjega ljudstva. S krstom se torej pridobijo tudi dolžnosti in kot je razvidno iz njih, gre za hude obveznosti, obveznosti, ki lahko osebo negativno zaznamujejo za vse življenje, saj neposredno posegajo v njeno svobodo oziroma duševnost, kajti biti mora poslušna cerkvi in se ji podrejati ter širiti vero – njena svoboda je torej bistveno zožena.
Katoliško cerkev mora podpirati tudi gmotno. Za sprejem dolžnosti mora v demokratični državi, kadar seveda ne gre za dolžnosti v okviru državnega prava, obstajati svobodna privolitev. Ker te pri krstu dojenčkov ni, je jasno, da gre za protiustavnost in da bi bilo težko reči, da je krst v tem pogledu v korist otrok. Korist otrok pa je vrednota, ki jo varuje Ustava, saj ta v 54. členu določa, da se lahko staršem pravica do vzgoje svojih otrok odvzame ali omeji iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Pa tudi 56. člen Ustave varuje koristi otrok, saj določa, da se otrokom zagotavlja posebno varstvo pred telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem. In če se vzame v obzir še dejstvo, da krščena oseba postane ud cerkve in ne pripada več sama sebi, torej gre za neke vrste suženjstvo, vsaj v duhovnem smislu, in da krščenec sploh ne more več celovito izstopiti iz katoliške cerkve, notranja zakramentalna povezanost, ki nastane s krstom, se namreč ne da izbrisati, kot je to del katoliškega nauka – je protiustavnost neprostovoljnega krsta še toliko večja.