Krst dojenčkov nasprotuje mnogim ustavnim določbam. Tako ni v nasprotju samo z 41. členom, temveč vsaj še s 34., 35. in 56. členom Ustave.

Po 34. členu Ustave ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva, torej tudi dojenček. Kaj je še ostalo od njegovega osebnega dostojanstva, če ga je krst spremenil iz subjekta v objekt, saj krst napravi iz novokrščenca novo stvar, kot to piše v katekizmu. Dojenček torej postane nova stvar. Stvar kot pralni stroj ali kaj podobnega? In če dojenček postane na primer predsednik države, je tudi stvar. Po katoliškem nauku je torej predsednik neke države ali pa vlade, ki je bil krščen, stvar. In stvar je predmet lastninske pravice. Dojenček postane v bistvu predmet lastninske pravice in lastnik je seveda cerkev, vsaj v duhovnem smislu, saj razglaša, da krščenec ne pripada več sebi, temveč je postal njen ud. Krščen otrok oziroma človek, gledano po katoliškem nauku, sploh nima več verske svobode. Ali je tudi krščeni predsednik države last cerkve?

In dalje: Kaj je še ostalo od dojenčkovega osebnega dostojanstva, če se bo moral takoj, ko se bo zavedal in bo tega zmožen, podrejati cerkvenim predstojnikom in jih ubogati? In če jim ne bo pokoren, mu grozijo kazenske sankcije, celo večno prekletstvo! In to nekomu, ki ni nikoli prostovoljno stopil v to cerkev. Predsednik neke države oziroma vlade, ki je bil krščen, mora tako ubogati cerkvene predstojnike in se jim podrejati. Ubogati mora papeža, škofa in druge klerike, na primer kaplana. Kot cerkveni vernik mora tudi braniti in širiti katoliško vero. Kdo potem vlada v neki državi? Kaj bo cerkev naredila s krščenim dojenčkom, ki kot odrasel človek ne bo želel sodelovati kot vojak v vojni, ki jo bo katoliška cerkev razglasila za pravično, ker bo ustrezala njenim interesom? Kaj bo torej naredila z nekom, ki se bo držal zapovedi Ne ubijaj in ne bo želel z orožjem braniti oziroma širiti katoliške vere, kar mu je sicer dolžnost? Mu bo priznala ugovor vesti? Ali mu sploh lahko prizna ugovor vesti, ne da bi zanikala svoj nauk, del katerega so tudi vojne, ubijanje, nasilje …? Ker je po navadi predsednik države tudi vrhovni poveljnik vojske, je tudi jasno, pod čigavim poveljstvom je v bistvu vojska neke države, če je ta predsednik krščenec in mora zato ubogati cerkvene dostojanstvenike. Ali je krščeni šef generalštaba dolžan ubogati vojaškega kurata? Od dojenčkovega osebnega dostojanstva je očitno ostalo bore malo in zato je krst v nasprotju tudi z navedenim ustavnim določilom. Kaj bo cerkev naredila s krščenim dojenčkom, ki kot odrasli ne bo dal krstiti svojih otrok? Ga bo pohvalila, ker bo svojim otrokom priznal oziroma ohranil svobodo vesti, ali pa ga kaznovala, na primer z izobčenjem?

Po 56. členu se otrokom zagotavlja posebno varstvo pred duševnim izkoriščanjem in zlorabljanjem, po 35. členu pa je zagotovljena, seveda tudi dojenčkom, nedotakljivost duševne celovitosti. Republika Slovenija mora varovati otroke in tako skrbeti, poleg staršev, tudi za otrokove koristi. Ali so varovane dojenčkove koristi, če so jim s krstom in z včlenitvijo v katoliško cerkev naložene velike, mogoče celo življenjsko usodne dolžnosti? Ali je v dojenčkovo korist, če se bo moral v svojem življenju pokoravati cerkvenim dostojanstvenikom? Ali je v njegovo korist, če bo moral pred ljudmi izpovedovati svojo vero in se udeleževati apostolske ter misijonske dejavnosti božjega ljudstva, kot to piše v katekizmu? Ali je v dojenčkovo korist, da bo moral kot odrasel ravnati po krutih in krvavih določilih stare zaveze, ki jih cerkev prikazuje kot božjo besedo in ki jo je seveda potrebno izpolnjevati tudi danes? Ali je v dojenčkovo korist, če postane čla(e)n organizacije, iz katere po katoliškem nauku oziroma pravu sploh ni celovitega izstopa? Ali je dojenčku zagotovljena njegova duševna celovitost, če krst vtisne krščencu v dušo neizbrisno duhovno znamenje?

Ali ne gre torej pri krstu za nasilen in grob poseg v dojenčkovo dušo? Ali je mogoče celo reči, da gre za duhovno posilstvo? Otrok, ki se v bistvu še niti ne zaveda, že ima zaznamovano dušo, mogoče celo poškodovano, in sploh nima možnosti, da bi se o tem predhodno izjasnil, niti nima možnosti, da bi se pred takšnim duševnim posegom branil! Ali ne gre tukaj za hudo duševno zlorabljanje dojenčka? Celo prihodnji predsednik države že ima zaznamovano dušo. Namesto da bi država zavarovala svoje državljane, jih je dejansko »prodala« katoliški cerkvi za njene potrebe. Vse to je protiustavno in v grobem nasprotju z mnogimi ustavnimi določbami, kot je to zgoraj navedeno.

Ali se krst dojenčkov ne pokaže torej kot dejanje, ki otrokom jemlje ne samo njihovih z ustavo varovanih pravic (svoboda vesti, osebno dostojanstvo …), temveč celo posega v njihovo duševnost, saj jim v dušo vtisne neizbrisno duhovno znamenje. Ali ne gre tukaj za duševno nasilje, saj ima otrok, po katoliškem nauku, za vse zemeljsko življenje zaznamovano dušo? In če se pri krstu izganja še hudobni duh (eksorcizem) … Že majhni otroci, ki še niso razvili svobodne volje in se zato tudi ne morejo sami odločati, postanejo s krstom prisilno člani cerkve in so tako pripravljeni za obiskovanje cerkvenih obredov.

Zakaj cerkev še naprej krščuje dojenčke in s tem krši ustavo? Koliko pripadnikov bi sploh še imela, če bi bili vsi krsti prostovoljni? Verjetno zelo malo in to bi spodkopalo njeno družbeno moč, ki očitno v velikem delu temelji na protiustavnih dejanjih. In pri tem ji asistira Republika Slovenija. Krst dojenčkov torej služi samo ohranitvi obstoja katoliške cerkve in njene posvetne moči. Otroci so pri tem zelo pomembno sredstvo, saj ji zagotavljajo milijonsko članstvo, pridobljeno na zelo lahek, vendar nepošten, protiustaven in prevarantski način. Ali bi katoliška cerkev še obstajala, če ne bi bilo krstov dojenčkov? Verjetno kot minorna verska sekta, kot ona to sama označuje manjše verske skupnosti.