Vsak otrok ima svojo lastno svobodo verske opredelitve. To pomeni, da on odloča o tem, v katero versko skupnost bo vstopil. To seveda velja tudi za dojenčka. Ker ta po naravi stvari o tem ne more odločiti, je v skladu z ustavo potrebno počakati, da doseže starost in zrelost, da lahko o tem odloči. Kdaj bo dosegel potrebno zrelost, ni mogoče vnaprej reči, temveč je odvisna od otrokovega osebnega razvoja, pa tudi od drugih okoliščin.
Tako je potrebno počakati tudi s krstom, ki pomeni vstop v katoliško cerkev (ali kakšno drugo cerkev), saj s krstom oseba dobi status vernika in postane čla(e)n katoliške cerkve. Do vstopa lahko pride šele takrat, ko so izpolnjeni vsi ustavni pogoji za to. Ti pa so: primerna starost in potrebna zrelost, da otrok dojame, v kakšno cerkev bo vstopil in kakšne obveznosti ga čakajo ter kakšne so možnosti izstopa iz nje. Ob tem mora seveda biti podana otrokova svobodna in izrecna privolitev za krst in s tem za vstop v katoliško cerkev. Kakšna bi bila primerna starost za krst otroka? Najboljše bi bilo, da bi do katoliškega krsta prišlo po polnoletnosti otrok, kajti vprašanje je, ali lahko oseba pred polnoletnostjo sploh dojame, kakšna organizacija je katoliška cerkev, kaj jo čaka v njej in da iz nje ni celovitega izstopa. Seveda pa bi za kakšno drugo versko skupnost lahko bila ta starost nižja, odvisno predvsem od biti te skupnosti.
Zato je mogoče reči, da je katoliški krst dojenčkov oziroma otrok v nasprotju z 41. členom Ustave in 2. členom Zakona o verski svobodi. Krst dojenčkov je v nasprotju tudi z njihovimi interesi.
Postavi se vprašanje: če otrok ni krščen kot dojenček oziroma pozneje, ali je to zanj škodljivo? Jasno je, da ne. Ne obstajajo nasprotni dokazi. Kaj otrok izgubi, če ni vzgojen v katoliški veri? Ničesar, saj je otroka mogoče vzgojiti v poštenega in dobrega človeka tudi mimo katoliške cerkve. Mnogi otroci, na primer ateistov, so zrasli v poštene, dobre in pozitivne osebnosti, čeprav niso imeli katoliške verske vzgoje. Krst in tako tudi katoliška vzgoja nista nujna, niti potrebna za zdrav psihofizični razvoj otroka. Nasprotno, lahko mu celo škodita. Jezuit in psihoterapevt Rupert Lay je v nekem intervjuju za časopis Die Woche rekel, da je polovica bolnikov, ki so prišli k njemu na terapijo, zbolela zaradi izkušenj, ki so jih s cerkvijo imeli v otroštvu in mladosti.