Po 3. odst. 41. člena Ustave imajo starši pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja, še piše v tem odstavku.
Mnogi menijo, predvsem kleriki in predstavniki države, da lahko starši versko vzgajajo svoje otroke v celoti v skladu s svojim prepričanjem, tudi verskim. Takšno stališče pa nima opore v ustavi. Starši res imajo pravico vzgajati svoje otroke v skladu s svojim prepričanjem, vendar pa ustava točno določa, kaj pomeni starševsko »zagotavljanje« verske vzgoje. Vsebino tega pojma določa zadnji stavek 41. člena Ustave in je naslednja: »Usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja.« To pa pomeni, da lahko starši pri izvrševanju pravice do verske vzgoje v skladu s svojim prepričanjem otroke samo usmerjajo, pri čemer mora biti ta usmeritev v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo in njegovo svobodo vesti in verske opredelitve. Starši ne morejo odločati, kajti verska vzgoja je že izvrševanje svobode vesti oziroma verske svobode, ta pa pripada samo otroku. To je jasno razvidno tudi iz omenjenega zadnjega stavka, saj je tam govora o svobodi otrokove vesti in verske opredelitve, torej verska vzgoja mora biti v skladu s svobodo vesti otroka oziroma versko svobodo, o tej pravici pa odloča izključno otrok, ko je dovolj star in zrel. Vsebina pravice staršev do verske vzgoje svojih otrok je tako lahko samo to, da otroku predlaga določeno »versko vzgojo«, o njej pa se odloči otrok, ko je dovolj star in zrel, da lahko dojame, kaj je bistvo te vzgoje. Samo to je v korist otroka. Glede na to, da dojenček po naravi stvari še ne more izjaviti svoje volje glede verske vzgoje, je potrebno s to vzgojo počakati. Če se otrok za versko vzgojo ne odloči, le-te ne more biti, saj verska vzgoja ni nujna za njegovo življenje. Če bi kljub temu bil versko vzgajan, bi to pomenilo kršitev njegove svobode vesti oziroma verske opredelitve in ne bi bilo v njegovo korist. Korist otroka pa je ustavna kategorija in če so pri vzgoji kršene otrokove koristi, se lahko staršem odvzame ali omeji njihova roditeljska pravica.
Večina otrok je versko vzgajana brez svojega soglasja, kar je v nasprotju z ustavo. Za mnoge otroke bi bilo veliko boljše, da te vzgoje nikoli ne bi imeli. Prihranjene bi jim bile velike muke in trpljenje. Mnogim je bilo uničeno življenje, mnogi pa so življenje tudi izgubili. Če pogledamo pedofilske ali druge zlorabe otrok, lahko vidimo, da bi bilo za otroke boljše, da nikoli ne bi videli nobene cerkve in nobenega duhovnika ali drugega klerika.
