Svobodo vesti ureja 41. člen Ustave. Ta določa:

• Izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju je svobodno.
• Nihče se ni dolžan opredeliti glede svojega verskega ali drugega prepričanja.
• Starši imajo pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja.

Otrok je v skladu z Ustavo Republike Slovenije samostojen nosilec pravic. Njegove pravice niso izvedene iz otrokovega položaja v družini, katere član je, temveč so mu priznane kot izvirne, kar pomeni, da pravice pripadajo njemu direktno in niso samo nanj nanašajoče. Takšen pravni položaj ne izhaja samo iz Ustave (41. in 56. člen), temveč tudi iz konvencije o otrokovih pravicah, ki zavezuje tudi Slovenijo. Tako ima otrok v Sloveniji samostojen pravni položaj, je subjekt pravic in ni več le objekt svojih staršev oziroma objekt družinskega prava. Zato ima otrok svojo lastno svobodo vesti in zato pravica iz 41. člena pripada otroku in ne mogoče njegovim staršem ali skrbnikom oziroma drugim. V svobodo vesti sodi tudi svoboda veroizpovedi oziroma verske opredelitve. Svoboda veroizpovedi oziroma verske opredelitve pripada torej tudi otroku.

Svoboda vesti izvira iz človekovega dostojanstva kot temelja demokracije. Ta pravica se ne sme začasno razveljaviti ali omejiti v vojnem in izrednem stanju (16. člen Ustave Republike Slovenije). Če se ta pravica ne sme začasno razveljaviti ali omejiti v vojnem ali izrednem stanju, to še toliko bolj velja za čas miru. Zato je svoboda vesti neodtujljiva pravica vsake fizične osebe, ki je ni mogoče omejiti niti trajno ali začasno razveljaviti, še zlasti ne v tem smislu, da bi bila ta pravica kakor koli prenesena na koga drugega. Zato to pravico izvršuje samo oseba, ki ji pripada in to, kadar želi ter seveda brez omejitev. Gre za osebno izvrševanje pravice.

Svoboda vesti kot neodtujljiva pravica otrok

Kot samostojnemu nosilcu pravic svoboda vesti kot neodtujljiva pravica pripada otroku že od njegovega rojstva dalje. Ker po naravi stvari dojenček še ne more izvrševati oziroma uživati svojih pravic, jih uživa v skladu s svojo starostjo in zrelostjo, kot to določa 56. člen Ustave. To pa, glede na dejstvo, da ima otrok neodtujljivo pravico do svobode vesti, pomeni, da ta pravica pri otroku miruje, dokler ne doseže starosti in zrelosti, ki mu omogočata, da lahko odgovorno izvršuje svobodo vesti. To pa tudi pomeni, da te pravice v imenu dojenčka oziroma otroka ali kot njegov skrbnik, zastopnik ali kako drugače ne more izvrševati nobena druga oseba. S svobodo vesti otroka starši ali kdo drug ne morejo razpolagati ali kako drugače odločati o njej. Tako kot s spolno nedotakljivostjo in nedotakljivostjo duševne celovitosti otroka starši ne morejo razpolagati. Ali lahko starši razpolagajo z otrokovim dostojanstvom? Poleg tega gre pri svobodi vesti otroka tudi za dobrino, ki ne prenese nadomestne odločitve. O njej lahko odloča torej samo otrok in nihče drug. Bistveno je tudi, da gre za pravico in ne dolžnost otroka. Pravica se koristi ali ne. Starši ne morejo razpolagati oziroma upravljati z otrokovo svobodo vesti, saj to pomeni poseg v osebno dobrino otroka oziroma ne morejo posegati v pravice, ki ne prenesejo nadomestne odločitve. Takšni posegi bi lahko bili nični. Potrebno je počakati, da otrok doseže starost in zrelost, ki mu omogočata, da lahko svobodno uživa svobodo vesti. Šele takrat lahko sprejme odgovorno odločitev, saj lahko napačna odločitev usodno vpliva na njegovo prihodnost.

Verska svoboda kot del svobode vesti

Del svobode vesti po ustavi je tudi svoboda veroizpovedi in verske opredelitve. Ta pripada tudi otroku in je neodtujljiva. Izvršuje jo otrok sam in nihče drug, niti starši ne. Otrok o njej tudi odloča. Po 2. členu Zakona o verski svobodi obsega verska svoboda pravico do svobodne izbire ali sprejetja vere, svobodo izražanja verskega prepričanja in odklonitve njenega izražanja ter svobodo, da vsakdo, sam ali skupaj z drugimi, zasebno ali javno, izraža svojo vero v bogoslužju, pouku, praksi in verskih obredih ali drugače, nihče pa ne sme biti prisiljen, da postane ali ostane član cerkve ali druge verske skupnosti ali da se udeležuje oziroma ne udeležuje bogoslužja, verskih obredov in drugih oblik izražanja vere.

Seveda velja verska svoboda, kot jo opredeljuje omenjeni zakon, tudi za dojenčke in starejše otroke. Oni so tisti, ki se bodo svobodno, ko bodo dovolj stari in zreli, odločili, ali bodo sprejeli kakšno vero, ali bodo vstopili v kakšno cerkev ali drugo versko skupnost, ali bodo na kakšen drug način izrazili svoje versko prepričanje. Namesto otroka ne more nihče drug izvrševati njegove verske svobode, še manj pa, da bi o njej odločal. Zato o svojem vstopu v kakršno koli versko skupnost, kot je bilo že navedeno, odloča izključno otrok sam. Seveda takrat, ko so za to podani ustavni pogoji: njegova starost in zrelost.

Ustavno sodišče proti svobodi vesti otrok

Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi, s katero je odločilo v postopku za oceno ustavnosti Zakona o verski svobodi, navedlo, da svoboda verskega združevanja vsakomur zagotavlja, da se lahko z drugimi pripadniki svobodno povezuje v verske skupnosti, bistveni element te pravice pa je voljni: vsakdo ima pravico svobodno se odločiti, ali se bo povezoval v neko versko skupnost ali ne. Izjema pa je ustavna pravica staršev, da vzgajajo svoje otroke v skladu s svojim prepričanjem.[1]

Po mnenju ustavnega sodišča torej samo otroci nimajo svobode verskega združevanja. Kako je mogoče, da ustavno sodišče sprejme takšno stališče ob jasnem zadnjem stavku 41. člena Ustave, ki otrokom nedvoumno priznava svobodo vesti in verske opredelitve in prepričanja, ni jasno. Če bi se ustavni sodniki povprašali glede verske pripadnosti oziroma ali so verniki katoliške cerkve, ali bi odgovorili? Kajti vprašanje je, ali so lahko pri odločanju o krstu dojenčkov oziroma o verski svobodi otrok neodvisni, če so verniki tiste verske skupnosti, o kateri je govora.

_________________
[1] Odločba U-I-92/07-23, Uradni list RS, št. 46/2010.